Hodim pa tem svetu, a nisem od tega sveta.
Se včasih vprašam, kako daleč je do tja, kjer sem v resnici doma.
S sabo nosim spomine na lepše in drugačne čase, na znanje in vrednostni sistem, ki v ta svet (še) ne paše.
Je bilo res potrebno, da sem na Zemljo in v ta čas prišla?
Obmolknem. Postojim. Se drevesu priklonim in v srcu nasmejim.
Morda pa – da.
Da zato, da rastem skupaj z Njo,
da Življenje kleše me in da se mojstrim.
Da se zazrem v zvezdnato nebo.
Da lahko kaj dam; nekaj vendarle znam!
In čeprav boli, ko gledam, kako ta svet v prepad drvi,
in nevarnost, da civilizacija zopet izginila bi,
se spomnim, da pletemo mrežo Luči,
ki človeštvo lahko zopet dvignila bi,
da temo presvetli in vsakega od nas ohrabri,
da se vodstvu božanske inteligence prepusti
in sebe v Ljubezni zaživi.
